Velenje.com uporablja piskotke, ki so nujno potrebni za delovanje strani ter piskotke zunanjih partnerjev, s katerimi belezimo statistiko obiska.
Vec o piskotkih najdes tukaj. S klikom na povezavo soglasas z uporabo piskotkov: Sprejmi
  Velenje.com
 Vzdevek  Geslo   Nov uporabnik | Geslo? 

S prijavo potrjujem, da sem seznanjen(a) s pravili GDPR 
  Velenje.com   Diskusije   Sport   Novice   Obvestila MO   Strokovnjak    Pogrebi   Online 517

Velenje.com : StrokovnjakDragica Polak : Odgovor


Dragica Polak
Življenjska svetovalka

 


Stric in reanimacija,
28.12.2013 lučka

Pozdravljeni, se opravičujem, ker vam pišem toda nekomu se moram izpovedati, če ne me bo razneslo. Sem dijakinja 4.letnika zdravstvene šole. Dogodek, ki se je zgodil mesec nazaj mislim, da me bo zaznamoval za celo življenje. Na rojstnodnevni zabavi strica smo se sprva imeli lepo. Nato je stricu postalo slabo, dvakrat je bruhal in padel nepomičen na tla. Hitro sem poklicala rešilca, ga obrnila na bok. In nekaj sekund po klicu ugotovila, da nima več pulza. In v tisti paniki me je bilo strah, da bi aspiriral oz. se zadušil zato ga nisem obračala in ga začela oživljati ampak smo počakali na rešilca, ki je oddaljen kake 3-4 min do max. 5 minur. Oni so uspeli oživeti le za par minut in potem ni zdržalo. Od takrat se jaz krivim, krivim zato, ker imam občutek, da nisem naredila vse kar bi lahko, da se ga pustila umreti, ker nisem upala ali znala pravilno ukrepati, da bi jaz začela z reanimacijo, hkrati me je bilo strah posledic. Tako, da zdaj imam občutek, da bom slab zdravstveni delavec, da ne bom znala nikoli pomagati. V šoli smo oživljanje enkrat v 3.letniku sprobali in tako bi ga morala že znati:(. Zdravnik mi je svetoval naj se ne obremenjujem in da je verjetno bilo premočno vse skupaj, jaz pa imam občutek, da bi ga lahko rešila in me je samo tolažil. Včasih se počutim lažje, če sem jezna in ne žalostna. Kaj menite vi, kakšen nasvet, jaz sem obupana. Hvala za odgovor.


Odgovor


Pozdravljena,kot študentka na zdravstveni šoli ste vsekakor seznanjena s tem,da človeku lahko pomagaš do ene mere,ne pa vedno,če nekdo želi oditi se je s tem treba sprijazniti.Jaz vem,da ste vi naredila vse,kar ste v tistem trenutku lahko in kar ste znala in zmogla.Več ni bilo v vaši moči. Narobe bi ravnala,če ne bi poklicala pomoči,ampak vi ste jo,tako,da si tukaj nimate kaj očitati.Da pa njegovo telo ni preneslo napora pa niste vi kriva.Glejte z tega vidika in se nehajte obremenjevati.Žal se je včasih treba sprijazniti tudi s tem,da nismo vsemogoči.Kot zdravstveni delavec boste lahko še velikokrat pomagala in ne bi bilo prav,če bi že na samem začetku obupala.Pogumno naprej in veliko uspeha vam želim.
Dragica

 

<< Nazaj na spisek vprašanj 

-+- Velenje.com -- Original since 2000 -+-
Pravila uporabe  |  GDPR na Velenje.com  |  Oglasevanje na Velenje.com  |  O nas  |  [email protected]