Bolečina,
6.7.2015
ljubezen
Pozdravljeni,
obračam se na vas za pomoč. Pred dvema letoma sem izgubila partnerja, naredil je samomor. Sedaj se borim sama z seboj, zelo ga pogrešam, bila sva usklajen par, sva se razumela in neizmerno ljubila. Sedaj čas brez njega težko prenašam, spremlja me na vsakem koraku, preveč ga imam v glavi in v spominu, zelo hudo mi je in težko živim. Ne vem kaj naj naredim, da ga prebolim in da me ne spremlja vsak dan, to me obremenjuje tudi ko sem v službi, da o domu ne govorim saj živim sama. Rada bi gledala na njegovo smrt tako, da je bil in ga ne bo nikoli več. Tega ne morem sprejeti, samo čakam ga in se z njim tudi pogovarjam. Prosim pomagajte mi in svetujte kako naj živim in kako naj mislim. Lep dan vam želim.
Odgovor
Pozdravljena,
doživeli ste zelo hudo izgubo, za vas celo nerazumno oz. nesprejemljivo, zato vas še toliko bolj boli in pušča veliko odprtih vprašanj.
Vprašajte se, kaj bi želel vaš mož za vas - ko se je odločil za to dejanje, zagotovo ni razmišljal o tem, kakšne bodo posledice, koliko bolečine bo povzročil - in zagotovo ne bi želel, da se po njegovi smrti utapljate v bolečini.
Vsak dan znova si postavite majhen cilj, naredite majhen korak naprej v življenju (npr. popoldanski sprehod, vključitev v kakšno aktivnost, skupino...), prisilite se, da greste ven, med ljudi. Sami sebe najbolje poznate, veste, kaj zmorete, zato si postopoma postavljajte vedno večje cilje, ki vas bodo postopoma vključevali v življenje. In ko boste nekega dne pogledali nazaj in videli, koliko korakov ste že naredili, vas bo to opogumilo za naprej. V vašem stanju je najslabše, da se zapirate med štiri stene in se utapljate v bolečini.
Predlagam vam tudi, da greste na kakšen pogovor k psihologu, si poiščete pomoč, da boste lažje stopili ven iz svojega temačnega razpoloženja.
Dlje, ko boste ždeli sami s sabo in se zapirali pred drugimi, težje bo stopiti ven. tega pa si ne zaslužite, saj ste čudovita, edinstvena ženska, vredna ljubezni in spoštovanja!
Vse dobro vam želim!
