Kako naprej,
22.8.2014
Moja prijateljica (27 let) živi sama z mamo (oče je pred leti umrl), pred kratkim pa je spoznala človeka, s katerim je srečna in si nameravata ustvariti skupno življenje. Fant ne živi v bližini, zato vikende in praznike preživi pri njem, ali on pri njej. Že kot otrok in tudi najstnica ni smela nikamor, vsak njen korak je bil strogo nadzorovan in tudi kot polnoletna se ni smela dobivati s fanti. Ko je oče umrl, je mama na novo zaživela, na videz je dinamična, moderna, naredila je izpit za avto, ima svoj krog prijateljic in na videz izgleda, da uživa življenje. Prijateljica si je v mamini hiši s prejšnjim fantom uredila stanovanje, sedaj ko ima novega sopotnika, pa se namerava v letu dni preseliti k njemu. Mama je navajena, da ji je hči vedno pri roki in da naredi vse in točno takrat, ko ona to hoče. V prepiru ji je mama rekla, da je prej bila srečna, zdaj pa je nesrečna, ker je 27 let skrbela zanjo in jo vzgajala, zdaj pa jo bo na stara leta samo pustila. Kadar ni po njeno, izsiljuje, grozi in ji vzbuja slabo vest, češ da je ona kriva za njen visok pritisk...celo zdravila namenoma ne vzame, če ni po njeno. Včeraj ji je rekla, da če se bo odselila, da bosta postavili meje. Prijateljica je rekla, da si ne bo odpustila, če se mami zaradi njenega ravnanja kaj zgodi. Naj še povem, da je mama fanta spoznala. Fant je učitelj, prekrbljen, priden, s svojim stanovanjem, s prijateljico se super ujemata, kar mama tudi ve, je pa res, da se njuna zveza v primerjavi z "običajnimi" razvija zelo hitro, saj sta že dorekla nekatera življenjska vprašanja, ki običajno pridejo na vrsto precej kasneje. Verjameta, da sta drug za drugega idealna partnerja in zato nima smisla čakati, oba sta tudi za svoja leta zelo zrela, imata enako izobrazbo, poglede ter pričakovanja. Kaj svetujete, kakšen je pravilen pristop? Vsekakor pa ne bi želela pretrgati stikov z materjo, saj jo ima brezpogojno rada, in v tem je tudi težava, kaj ne? Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem. Mateja
Odgovor
Pozdravljena,
res je, da so nas starši vzgojili, nam pomagali, a vendarle imajo mladi pravico tudi do svojega življenja. In pametni in zreli starši to vedo in samostojnost svojih otrok celo spodbujajo in jim pri tem pomagajo.
Žal pa vsi niso taki in primer vaše prijateljice kaže na hudo obliko čustvenega izsiljevanja matere.
Kolikor sem razbrala, je mati povsem sposobna skrbeti sama zase, je dinamična, ima prijateljice...
Hči bo morala materi povedati, da se je odločila zaživeti svoje življenje skupaj s partnerjem, ne želi pa izgubiti stikov z materjo in bo prihajala na obisk, ji tudi pomagala, kadar bo lahko. Naj ji pove, da jo s svojim obnašanjem, izsiljevanjem samo odriva še dlje od nje in bo pokvarila njun odnos.
Naj ne popusti materinemu izsiljevanju, kajti tukaj ne bo konca, ko bo mati videla, da jo s tem lahko pripravi do željenih dejanj, bo samo še okrepila svoje čustveno izsiljevanje.
Nikakor naj tudi ne prevzema odgovornosti za materina dejanja in ji jasno pove, da škodi sama sebi, če ne jemlje redno zdravil in da je s tem ne bo obdržala ob sebi. Tople odnose bosta lahko obdržali le, če bo mama zmožna sprejeti hčerino odločitev in je pri tem ne ovirala.
|
