Skupno življenje,
23.7.2014
Zdravo ja, tudi mene nekaj muči. V zvezi sem že veliko let in med nama s partnerjem gre samo še navzdol. Imava majhnega otroka, ki ga oba obožujeva in mislim, da vztrajava v zvezi samo še zaradi njega. Partnerja imam še vedno rada, a mislim, da se je on popolnoma oddaljil od mene. Sam pravi, da sem za marsikaj kriva sama, da ga utesnjujem, da ga omejujem. Sama vem, da sem ljubosumna, a to zaradi tega, ker nekje globoko v sebi vem, da ga imam še vedno rada, se pa tudi zavedam, da mu ne pomenim več kaj dosti, čeprav me je nekoč ljubil. Vse je postalo nekakšna rutina, pogovorov skoraj nimava več, o seksu da ne govorim. Prosim pomagajte svetuj mi, kaj naj spremenim? Pravi, da druge nima, čeprav mu ne verjamem. Hvala za nasvet, upanje 77
Odgovor
Pozdravljena,
v dolgoletnih zvezah se pogosto pojavi rutina, samoumevnost... in če partnerja ne vlagata v odnos, se kaj hitro lahko zgodi, da gre osebnostni razvoj vsakega od njiju v svojo smer.
Kjer so v zvezi tudi otroci, je še toliko bolj pomembno biti pozoren na odnos med partnerjema in vlagati vanj, kajti če se vsa komunikacija in druženje vrti le okoli ali zaradi otroka, partnerja pa si ne vzameta časa tudi drug za drugega brez otroka, se odtujitev med njima zgodi še hitreje.
Da, zaradi otrok se splača potruditi, a ne za vsako ceno. Verjemite, da vajin otrok čuti, kaj se dogaja med vama, čeprav pred vama morda to skriva.
Pa se vprašajte, ali bo otrok srečnejši v družini, kjer ima mamico in atija, a se ta dva ne pogovarjata, se prepirata, sta odtujena, je negativna energija, ali pa bo srečnejši v družini samo z enim staršem, a se starša zrelo in odgovorno dogovarjata o odnosih in času preživetim z otrokom?
Kjer je vzdušje bolj sproščeno in pozitivno?
Na vsak način sta torej tukaj pomembna samo vidva - ali še gojita pozitivna čustva drug do drugega, se spoštujeta, sta rada v družbi drug drugega, vama ne zmanjka tem za pogovore, imata podobne interese, sta pripravljena zaradi drugega sklepati kompromise, se za partnerja potruditi, se zaradi njega čemu odpovedati oz. kaj potrpeti, se nenazadnje tudi telesno še vedno privlačita?
Svetujem vama, da se o tem odkrito pogovorita in v to ne mešata vajinega otroka (ne sme biti odgovor "pripravljen sem se potruditi zaradi otroka" - partner se mora biti pripravljen in si želeti potruditi se zaradi tebe!).
Če bosta ostala skupaj in se potrudila samo zaradi otroka, ne zaradi drug drugega, potem bo kratek čas morda malo boljše, slej ko prej pa bo spet vse zapadlo v stare tirnice in ne bosta srečna ne vidva, ne vajin otrok, za katerega pravite, da ga oba obožujeta.
In, če bosta ugotovila, da sta se res oddaljila, da nimata več skupnih točk, se zrelo in odraslo pogovorita in omogočita vajinemu otroku pozitivnejše okolje, morda pa vsakega od vaju čaka sreča za vogalom, le korak je potrebno narediti...
