Strah pred zapustitvijo,
20.4.2015
Na kratko vam bom predstavila situacijo, v kateri sem. S sedanjim možem se že skoraj 8 let trudiva, da bi zanosila. Jaz imam iz prvega zakona 2 hčerki, mož še nima otrok. Leta 2001 sem imela hudo vnetje jajčnikov, posledica tega je neprehodnost jajcevodov, zato tudi ne morem zanositi. Do sedaj sva imela 10 postopkov umetne oploditve z mojimi celicami, zadnji je bil decembra 2010. Vedno sva bila optimistična pred postopkom, vedno znova razočarana. Po tem 10.postopku, ki je bil prava polomija,ker ni bilo nobenega oplojenega jajčeca, se nama je sesul svet, možu celo bolj kot meni. Zapadel je v depresijo, meni obrnil hrbet, se grdo obnašal do mene in mojih hčerk. Jaz sem januarja 2011 začela hoditi k psihoterapevtki, kasneje je začel hoditi tudi mož. ko je mož pristal na skupne terapije, smo potem imeli skupne, do junija 2011. Takrat smo se zmenili, da se spet vidimo po dopustih, ampak potem mož ni več hotel hoditi, tako da smo kar zaključili s terapijami. Jaz sem imela občutek, da bi bile terapije še potrebne. Najin odnos se je izboljšal, potem sva se odločila, da poskusiva s postopkom v tujini z darovanimi ženskimi celicami. Ta postopek sva imela decembra 2011, pred kratkim torej. Glede na to, da so bili zarodki najboljše možne kvalitete, moja maternica pa tudi optimalno pripravljena, sva bila prepričana, da bo uspelo. Pa spet nič.Razočaranje je neizmerno. Ostali so nama 3 zarodki, po katere lahko prideva, ko se odločiva za to. To je najina zadnja priložnost. Tuhtala sva in tuhtala, zakaj nikoli ne uspe. Seveda nisva ugotovila nič pametnega, potem pa sva pomislila, da je mogoče kriva psiha. Jaz se psihično pripravim kolikor se pač znam, vendar globoko v meni mora biti zasidran strah ali kaj drugega, da to vnaša negativno energijo v moje telo. Pa še to, ča ne bova imela otrok, se lahko zgodi, da me bo mož zapustil, ker on bi naredil vse, da bi imel otroka. To mi je sam povedal. Pred nekaj dnevi mi je v jezi zabrusil, da sem za neuspehe kriva jaz, nikoli pa niti ne pomisli, da ima njegov odnos do mene velik vpliv na mojo psiho. Sem zelo občutljiva in vedno nekako hočem krivdo prevzeti nase, mož pa mi to še dodatno povzroča. Prosim, svetujte mi, kako naj se znebim tega večnega občutka krivde in strahu pred tem, da me bo mož zapustil? Pod tako hudim psihičnim pritiskom res ne morem ponovno v postopek. Mož pa komaj čaka da greva, nima pa občutka, da bi moral tudi on kaj spremeniti v odnosu do mene. On vidi samo cilj na pa tudi poti do njega. Kako naj se z njim pogovorim? On je zelo hitre jeze in zato se tudi bojim govoriti o tem, ker si kar predstavljam, kakšen bo ta pogovor.
Odgovor
Pozdravljeni,
včasih se žal zgodi tudi primer,kot ga vi opisujete.Kaj pa vaš mož,ali je opravil vse preglede glede plodnosti. Namreč vi imate že dve hčerke? On nima pa še nič otrok. Se strinjam psiha pri zanositvi zelo vpliva na uspeh. Da bi se vi znebila občutka krivde in strahu pred neuspehom,ter zapuščenostjo vam pa priporočam,da se mi javite na email:[email protected],kjer se bova lahko več pogovorili o tem.
Dragica
|
