Živeti skupaj?,
15.4.2015
Maja
Spoznala sem moškega, s katerim sva se na začetku izjemno ujemala in vse je izgledalo, da bo to tista prava jubezen, ki se bo končala s poroko. Ampak počasi žal spoznavam, da morda vendarle to ni tisto pravo, le bojim se, da sem morda jaz sebična, neprilagodljiva, zakomplicirana.
On želi, da bi živela pod skupno streho s taščo, ki je precej sitna in nenehno dreza z neumestnimi vprašanji, povrh vsega pa tudi zdravstveno ni najbolj dobra. Jaz pa želim, da bi šla na svoje in po najboljših močeh z njegovim bratom in sestro skrbela tudi midva za taščo, ki naj ostane na lastnem domu.
On o mojem predlogu niti ne razpravlja, niti ne pokaže želje, da bi se o tem pogovorila, zato zmeraj bolj dvomim, da mu je res mar zame, če že na začetku ne upošteva mojih želja in niti ne skuša razumeti mojih dilem.
Kaj mi svetujete? Trenutno sem na točki, da bi ga najrajši zapustila, ker vem, da bi zelo trpela pod skupno streho s taščo.
Odgovor
Pozdravljeni,
v nekem resnem odnosu,naj bi se upoštevala stališča obeh partnerjev. Vedno je potrebno sklepati tudi kompromise(spet oba).pri vas žal ni tako,kot sama pravite,tukaj se bo potrebno še veliko pogovarjati o tem kaj storiti,vam polagam pa na srce;nikar ne pokleknite že zdaj v samem začetku skupnih odločitev,ker bi s tem zatajili samo sebe in ne bo v redu.Poskušajte se še enkrat pogovoriti,če ne bo kompromisa,je boljše odnos končati,ker če boste popustili zdaj-boste vedno. želim vam veliko uspeha pri sklepanju kompromisa.
Dragica
